Ekološka gradiva- zavajanje z oznako naravno in eko
19. februar 2014 - Dom brez kemikalij / Ekoklub novice
Tako kot v primeru hrane, kozmetike, tekstila in drugih izdelkov se tudi na področju ekoloških gradiv dogaja, da proizvajalci zlorabljajo trend in zavajajo potrošnike. Področje klasifikacije in certificiranja ekoloških in naravnih gradbenih materialov za zdaj še ni natančno urejeno, zato potrošnik težko presodi, kateri izdelek je res popolnoma naraven in ekološki, brez »skritih« dodatkov.
Ekologija gradiv se ne začne in konča pri sestavinah. Zajema vse življenjske cikle izdelka – od pridobivanja, pridelave, predelave in transporta, do ravnanja z odpadnimi materiali, recikliranja in ponovne uporabe. Za razumevanje osnovnega principa klasifikacije nekega materiala, moramo poznati seštevek energije, porabljene za proizvodnjo, transport, vgradnjo, uporabo in razgradnjo (reciklažo) nekega izdelka. Kot nam pravi zdrava kmečka logika, so ekološki materiali preprosti, vzeti iz naravnega okolja, le malo predelani, predelava ne zahteva veliko energije in po možnosti izhajajo iz lokalnega okolja. Če bi imeli možnost vpogleda v proizvodnjo nekaterih danes najbolj uporabljenih gradiv, bi nam kmalu postalo jasno, kaj lahko uvrščamo med ekološka gradiva, in kaj ne. Klasična gradbena industrija za proizvodnjo porabi bistveno več energije kot to velja za proizvodnjo ekoloških materialov.
Prav tako niso nikjer navedeni podatki o trajnih obremenitvah okolja, ki jih povzročajo proizvodnja, odpadni material in recikliranje.
Vse sestavine ekoloških gradiv morajo biti pri pridobivanju, pridelavi in predelavi podvržene ekološkim standardom. V njih ne smejo zaiti pesticidov, sintetični fungicidi ali podobno. Ker je presoja o teh standardih več ali manj prepuščena proizvajalcem samim, se na trgu pojavljajo izdelki z oznako naravno ali se »hvalijo« z nazivi eko oz. bio, v njih pa najdemo marsikaj, kar ni niti naravno, niti ne ustreza ekološkim standardom.
K razmisleku o ekološkosti gradiv sodi tudi možnost ponovne uporabe že vgrajenih materialov. Po rušenju starih objektov večina materiala pristane na odpadu, bodisi nekoristno za ponovno uporabo, bodisi je recikliranje energijsko ali kako drugače potratno. V nasprotnem primeru lahko že uporabljena naravna gradiva, kot na primer ilovnati omet, v primeru razgradnje preprosto odstranimo in brez popravljanja ponovno uporabimo kot omet. Kazeinske stenske barve in naravnih sestavin (mlečni ali rastlinski kazein), za katere eden od proizvajalcev v šali pravi, da jih ne smemo spiti več kot liter na dan, lahko celo zavržemo v domači kompostnik, če po barvanju sten ostane kaj odvečnega materiala.
Na področju gradbene industrije se uveljavlja certifikat NaturePlus (www.natureplus.org). Žal imamo premalo podatkov, da bi o njem kaj več napisali. Iz izkušenj s certifikati iz drugih področij pa lahko rečemo, da certifikat marsikdaj ni trden dokaz za to, da je izdelek v celoti izdelan iz naravnih oziroma ekoloških sestavin. Prav tako je za marsikatero podjetje certificiranje drag zalogaj in si ga marsikdo, predvsem mala podjetja, težko privoščijo. Proizvajalci ekoloških gradiv za sestavine jamčijo tudi z izjavami pooblaščenih inštitutov.
Potrošnik lahko za zdaj presodi ekološkost gradiv več ali manj na osnovi sestavin – v primeru, da je izdelek polno deklariran in ne vsebuje »skritih« sestavin – ter se zanese na svojo zdravorazumsko presojo, da izbere tista gradiva, ki so okolju prijazna v vseh fazah življenjskega cikla. Zato naj od proizvajalca oziroma prodajalca vedno zahteva natančen in podroben opis sestavin v izdelku in njihovo poreklo – na primer katere sestavine naravnega, rastlinskega oziroma mineralnega izvora vsebuje izdelek.
Pripravil: Anton Pugelj - Gnezdo, sonaravna gradnja in svetovanje
Članki avtorja:
Reševanje deževnega gozda- vedro za vedrom>>
Kako vzdrževati in čistiti naoljene oziroma voskane lesene površine- AKCIJA v MAJU>>
Z ekološkimi gradivi do prijetnega bivanja>>
Pojmi naravno in ekološko v gradbeništvu>>
Kaj narediti sam in kdaj se posvetovati s strokovnjakom?>>