Kategorije novic

Že od pradavnine je človek cenil sol, njen okus in učinek na zdravje. Sol je bila tako dragocena, da so jo plačevali v zlatu, včasih pa je kar sol sama igrala vlogo denarja. Od soli so plačevali poseben davek cesarju, zato je bila pogosto tihotapsko blago. Tudi v naših krajih naj bi bil eden izmed takšnih Martin Krpan.

Morska sol je bila nekoč še bolj pomembna za zdravje ljudi kot danes. Iz nje so dobili prepotreben jod, ki omogoča normalno delovanje ščitnice. Danes si lahko pomagamo tudi z algami ali s počitnicami ob morju. Zrak ob morju je bogat z jodom in ga lahko vdihavamo. Sol je nepogrešljiva za normalno delovanje možganov, spomina in mišljenja. Naravna morska in tudi kristalna sol vsebujeta vse mikroelemente v ustreznem razmerju, ti pa omogočajo preskrbo osrednjega živčevja.

Znanost pozna več sto vrst soli, vendar jih je le nekaj uporabnih v človeški prehrani.

Pri nas najbolj cenimo domačo piransko sol, pridelano v Sečoveljskih solinah. Ta sol ni bila rafinirana in ne mleta ter ji niso dodane snovi proti strjevanju. Vsebuje vse minerale morja, tudi naravni jod, ki ga telo lahko sprejme in vgradi tja, kjer ga potrebuje. Morska sol je v glavnem zmes natrijeve in magnezijeve ter drugih soli in mikroelementov (snovi, ki so prisotne v izredno majhnih koncentracijah – manj kot 0,01 %). V kristalih naravne morske soli je ujeta tudi matična voda, ki daje soli poseben okus.

Razvajeni kupci pa nismo bili zadovoljni z velikimi kristalčki soli, ki se na solati niso dovolj hitro raztopili, in namesto da bi uporabili slanico, smo začeli sol mleti. Do tukaj je vse lepo in prav. Industrija nam je seveda takoj priskočila na pomoč in namesto nas zmlela sol. Da pa se ne bi prehitro spet strdila v grudice, so jo spražili na 860 stopinj Celzija in ji dodali 5 % (spornih) snovi proti strjevanju. Med praženjem je izhlapela matična voda, jod in ostali mikroelementi so tudi sublimirali, ostala pa je le sol, katere kristal se je spremenil. Namesto pravilne kristalne oblike kocke je nastala nekakšna amorfna tvorba.

Drugi vir pridobivanja kuhinjske soli je tako imenovana kamena sol. Ta je najbolj pogosto pridobljena s pomočjo vode, ki topi kamnine, ki vsebujejo velike količine soli. To nato kuhajo, da izpari voda – pridobljena sol pa je rafinirana in v zadnjem času še jodirana in fluorirana ter obdelana proti strjevanju – zato je po kriterijih zdrave prehrane najdlje od naravne soli.

Ta sol je res lepo sipka. Postala je priljubljen konzervans vnaprej pripravljenih jedi, mesnih izdelkov, čipsa in ostalih prigrizkov, ogromno pa je je tudi v gaziranih brezalkoholnih pijačah, ki jih pijejo predvsem najstniki.

Naenkrat nihče več ne ve, koliko in kakšne soli pravzaprav zaužije. Učinki na telo so povsem drugačni od tistih prej in se kmalu pokažejo v obliki visokega pritiska in dehidracije.

Ta kristalna sol je nastala pred okoli 260 milijoni let. Morje, ki se je posušilo, je pustilo za seboj debele plasti soli. Ob gubanju zemeljske skorje so se plasti obrnile in sol se je znašla spodaj, nad njo pa kakih 10 km kamnitih plasti. To je velikanska teža. Pod tem ogromnim pritiskom se je razvila tudi visoka temperatura, ki je počasi spremenila strukturo plasti soli v kristale, take kot je kamena strela. V kristalih himalajske soli se je do danes ohranila sestava mikroelementov, kot so bili nekoč v morju, iz katerega izhajamo tudi mi. 84 elementov v sledovih je tisto, kar potrebuje tudi naše telo. Sol je ohranila spomin na naš izvor.

Za uporabo najraje izberemo kristale, ki so ponavadi nežno rožnate barve. Intenzivnost barve je odvisna od količine železa. Himalajska sol v vodi tvori koloidno raztopino, kar pomeni, da vsaka molekula NaCl posebej plava v vodi in je obkrožena z molekulami vode. Takšna sol v našem telesu omogoča nemoten proces osmoze. To pomeni, da lahko voda in hranila, tudi sol, nemoteno prehajajo v celice in nazaj, v skladu z osmotskim pritiskom. Na ta način ni nevarnosti, da bi sol zadrževala preveč vode v telesu in zviševala krvni pritisk.

S tako raztopino je zelo preprosto dosoliti hrano, ki je že na krožniku. Tudi za solato je najbolj primerna slanica, saj jo na ta način lepo enakomerno začinimo in porabimo bistveno manj soli. Nasičena slanica se nikoli ne pokvari in je ni treba hraniti v hladilniku. Naj bo v zaprtem kozarcu ali steklenički, tako da prah ne pada nanjo. (Postopek preberite v nadaljevanju)

Tudi črna sol je doma v Himalajskem predgorju. Značilna je po tem, da vsebuje veliko žvepla, zaradi česar ima poseben vonj – po pokvarjenih jajcih. V Indiji je to zelo priljubljena začimba, ki se čedalje bolj uveljavlja tudi pri nas. Poleg vseh prednosti himalajske soli ji prisotnost žvepla daje posebno zdravilno moč. Uspešno pomaga proti vetrovom in spahovanju, preganja pa tudi glivice in nekatere črevesne zajedavce.

(magnezijev klorid heksahidrat), znan tudi pod imenom NIGARI.

Glede te soli se mnenja razlikujejo, saj obstaja veliko nasprotujočih si navodil, kako jo uporabljati. Brez dvoma je magnezijev klorid koristen za zdravje, vendar pa bi o navodilih za odmerjanje povprašala kar tam, kjer ga uporabljajo že tisočletja – na Kitajskem. Z njim Kitajci in Japonci že tisočletja sirijo sojino mleko, da dobijo sojino skuto – tofu. Ko precedijo tofu, ostane sirotka, ki je ne zavržejo, temveč popijejo oziroma na njej kuhajo juhe.

Koncentracija magnezijevega klorida v sirotki je razmeroma nizka (okoli 0,5 %), zato je okus kar sprejemljiv. Ko pa v juho pade še nekaj zelenjave, testenin in začimb, je okus popoln. En krožnik juhe je približno 2 dl, torej ni težko izračunati, koliko nigarija zaužije oseba na dan.

Podobno priporočam tudi za našo uporabo. Pri nas ne kuhamo juh iz tofujeve sirotke, zato si bomo pripravili napitek iz magnezijevega klorida. V 1 l vode zmešamo 20 g nigarija in vsak dan popijemo 2 dl te raztopine. Najbolje je, da jo razdelimo na dve skodelici po 1 dl. Eno popijemo zjutraj in drugo pred večerjo.

Taka kura naj traja približno od 3 do 6 mesecev, nato jo za 3 mesece prekinemo in potem spet nadaljujemo.

V sodobni prehrani zelo primanjkuje magnezija, zato ga je priporočljivo dodajati. V telesu se najbolje izkoristi magnezij v organski obliki – magnezijev citrat. Iz izkušenj pa vemo, da tudi magnezijev klorid daje dobre rezultate pri zdravljenju nekaterih degenerativnih obolenj: artroze, išijasa, revmatizma, putike, pešanja spomina, slabe koncentracije, visokega krvnega pritiska, holesterola, sindroma nemirnih nog itd.

Priporočljive so tudi kopeli z magnezijevim kloridom. V banji pripravimo 1 % raztopino (na 50 l vode damo 500 g MgCl2) temperature 37 stopinj Celzija in se kopamo 20 minut. Na ta način se magnezij absorbira v tkivo in prepreči prehajanje magnezija iz kosti v kri. Magnezij je nujen za vgradnjo kalcija v kosti, sicer smo priča kalcifikaciji v sklepih, ledvicah, …

(magnezijev sulfat heptahidrat), znan pod imenom GRENKA SOL ali Epsom sol (po kraju, kjer so jo prvič uporabili)

Podobno kot magnezijev klorid je tudi grenka sol hitro dobila svojo uporabo pri zdravljenju različnih težav. Poleg magnezija je v molekuli prisotno žveplo namesto klora.

Grenko sol bolj uporabljamo v obliki kopeli, losjonov za telo, lase. Prav tako kot magnezijev klorid se tudi magnezijev sulfat absorbira v telo skozi kožo in izboljša oskrbo tkiv z magnezijem. Priporočajo uporabo pri istih težavah, kot jih rešuje magnezijev klorid.

Ima pa magnezijev sulfat močnejši odvajalni učinek. Včasih so ga veliko uporabljali pri akutnem zaprtju. Pripravek iz 1 žlice magnezijevega sulfata na skodelico vode so predpisovali dvakrat na dan ves teden. Nato je bilo treba kuro prekiniti. Danes tega ne uporabljajo več tako pogosto, se pa še vedno uporablja v živinoreji.

Pri obeh soleh je bistveni element magnezij. V telesu povprečnega moškega ga je 30 g in polovica od tega se nahaja v kosteh. Po potrebi prehaja v celice in v kri. Dokler je preskrba z magnezijem iz hrane dobra, je vse v redu, po 40. letu starosti pa se presnova magnezija poslabša in čedalje več magnezija iz kosti prehaja v celice, da odstrani kisle presnovne ostanke. Tako se v kosteh poslabša vgradnja kalcija in so te čedalje bolj porozne.

Največ kakovostnega magnezija je v zeleni zelenjavi, saj je bistveni sestavni del klorofila. Klorofil in hemoglobin imata povsem podobni molekuli, le da je v hemoglobinu namesto magnezija na sredini železo.

Magnezijev sulfat in klorid ponekod priporočajo tudi v vrtnarstvu – za gnojenje paradižnika, paprik in vrtnic. Žlico teh soli je treba dati v 4 l vode in enkrat na mesec zaliti rastline. Morda je vredno poskusiti.

Še veliko drugih soli pride v našo prehrano, pa še vemo ne zanje. Je pa dobro vedeti, da brez soli ne moremo živeti. Sol po latinsko pomeni sonce. Sol je tudi prišla iz vode s pomočjo sonca, ki je v njej shranjeno, zato nas greje in nam daje notranjo svetlobo.

Ni čudno, da so včasih za koga, ki se je neumno vedel, rekli, da nima soli v glavi. Tudi šala je lahko neslana, če je žaljiva ali neumna. Če pa kdo komu reče, da naj se gre solit, s tem misli le, da naj vzame pamet v roke in ne stresa bedarij. Ali poznate koga, ki bi mu malo več soli v glavi prav prišlo?

_________________________________________________________________

Kristale raztopimo v čisti izvirski ali filtrirani vodi v razmerju 3 deli vode na 1 del soli. V kozarcu naj vedno ostane kakšen kristal soli, ki se ni raztopil. Tako bomo vedeli, da je raztopina nasičena in bo vedno enako močna.

Nasičena slanica se nikoli ne pokvari in je ni treba hraniti v hladilniku. Naj bo v zaprtem kozarcu ali steklenički, tako da prah ne pada nanjo.

Pripravila: Marija Kočevar Fetah, Trgovina Jablana, BTC Tržnica, Ljubljana