Kategorije novic
Ali smo tudi mi v resnici njihovi prijatelji?
21. oktober 2016 - Ekoklub novice / Narava in živali
Velikokrat rečemo, da so psi naši najboljši prijatelji. Pa smo tudi mi v resnici njihovi prijatelji?
Zavest se morda vendarle obrača v smer, da na živali začenjamo gledati bolj sočutno, počasi prebolevamo kompleks, da smo eni in edini carji na tem planetu, ter se nam začenja počasi svitati, da pa smo morda le odvisni in povezani tako z živalmi kot z naravo, s planetom, ki z lahkoto obstane brez nas, mi pa brez njega nikakor ne. Tudi filozofi čedalje več pozornosti posvečajo vprašanju živali, našemu odnosu do živali, etiki… luč na koncu tunela se končno svetlika. Ampak tunel je še vedno zelo temen in zelo dolg za vse živali, nevidne našim očem. To so vse tiste pozabljene živali po hlevih, bolje rečeno taboriščih, kjer preživijo svoje kratko življenje, polno zlorab in trpljenja zaradi nečimrnosti, ki se ji reče – pravica do gurmanskega užitka.
Skoraj vsi se strinjamo, da je povzročanje trpljenja živalim zaradi zabave in užitkov nedopustno, ostro obsojamo pasje boje, klanje psov v Aziji, pobijanje slonov, levov…a spregledamo, da so krave, prašiči, ovce, kokoši, koze, konji in njihovi mladiči tudi živali. V naši zavesti ne najdejo enakega mesta kot psi, ki so naši najboljši prijatelji. V čem je razlika? Morda v tem, da so te živali z razlogom umaknjene nekam daleč stran od naših oči, da v njih ne bi mogli prepoznati živega čutečega bitja, ki si ravno tako kot mi ali kot pes želijo živeti svoje življenje brez trpljenja, strahu in zlorab? Morda zato, ker z njimi ne delimo svoje dnevne sobe, postelje, kavča…
Tudi v Sloveniji smo v zadnjem času priča nastajanju zavodov in društev, ki delujejo v korist rejnih živali – torej tistih nevidnih. Tam se lahko prepričamo, kako zelo nežno bitje je pujs. Prijazno in pametno bitje, ki se v svojem naravnem okolju obnaša popolnoma drugače, kot se obnaša na betonskem kvadratnem metru brez sončne svetlobe, podvržen neprestanemu psihičnemu in fizičnemu mučenju. Si predstavljate, da bi celo življenje preživeli na betonu, zaprti na kvadratnem metru? Komu se ne bi zmešalo? In to se zgodi tudi živalim. Njihovo psihično pešanje lahko opazimo v vsakem živalskem vrtu, v hlevih pa sploh. Kajti pujs potrebuje zemljo, da rije, travo, sonce, druge pujse. Enako je, ko opazujemo krave. Vsako leto znova prisiljene v materinstvo, da producirajo mleko, ki bi moralo biti za njenega telička in ne za ljudi. Zakaj čutimo potrebo, da pijemo mleko druge živalske vrste, in to celo v odrasli dobi? Edino mleko, ki ga potrebujemo, je materino, ko smo dojenčki. Gre torej za okus, za navajenost, za tradicijo, ki ni življenjskega pomena in povzroča ogromno trpljenja.
Leta 2016 ne čutim več nobene potrebe, da bi prikrivala in zavijala ta dejstva v celofan. Kdor si hoče metati pesek v oči na račun trpljenja drugih, lahko to počne še naprej. A v dobi, ko so nam vse informacije na dosegu rok, nimamo nobenega opravičila več, da rečemo, da nismo vedeli. Vemo in samo na nas je, kako bomo s tem vedenjem delovali naprej. Živali ne bivajo na tem planetu nam v uporabo, tako kot temnopolti ljudje niso v uporabo belopoltim, tako kot ženske niso v uporabo moškim. To razmišljanje moramo preseči in se obrniti v življenje, kjer bomo sobivali, spoštovali in dajali. Živali nam vedno dajejo. V zameno ne pričakujejo nič. Morda le to, da bi jih končno pustili pri miru in jim priznali pravico do življenja.
Nobene potrebe ni, da bi ubijali in mučili živali za našo prehrano, kajti za večino ljudi le ta ni življenjskega pomena. Na razpolago je ogromno rastlinske prehrane, ki je dostopna prav vsem, zato vsi izgovori padejo – lahko pa seveda tudi obstanejo. Ljudje smo namreč prvaki v iskanju izgovorov in opravičil za svoja dejanja, pa naj bodo kakršnakoli.
Verjamem, da bi večina želela na ta dan prebrati kakšen prijazen blog o muckih in kužkih, a moja vest tega ne zmore. Kakor si že želim, da bi bil ta svet lepo bivališče za vse nas, je realnost diametralno nasprotna. Samo zato, ker tega ne vidimo, še ne pomeni, da ne obstaja. Srečni smo lahko, da nismo žrtev, a naša dolžnost je, da se vedno in povsod postavimo na stran tistih, ki to so. Zavedati se moramo, kaj povzročamo in puščamo za sabo s svojim načinom življenja. In naš način življenja se začne tudi pri mizi.
Jadranka Juras, Društvo za zaščito in pomoč živalim v stiski Lajka>>
Preberite tudi:
Neodgovorno posvajanje živali>>
Nutrija- je res tako velik škodljivec?>>
Povezani članki
