Kategorije novic
Iz Brkinov v Burkino
3. maj 2014 - Družbena odgovornost / Ekoklub novice / Za telo in duha
Precej izpeto in nič kaj posebej drugače se ne sliši, ampak ja, od vedno je v meni tlela želja po tem, da se odpravim po svetu. Ne nujno potovati naokoli, ampak nekam, kjer ne bo varnega domačega zavetja, ne bo prijateljev s katerimi lahko cele popoldneve pohajaš. Stran od vsakdanjika, stran od vsakdanjega ugodja, nekam, kjer lahko najdeš dovolj priložnosti, da se zazreš sam vase, v svoje življenje in si obenem lahko koristen tudi za druge.
Potem, ko sem večino svoje zgodnje mladosti predala taborništvu in vzgoji mladih, sem z vzgojo nadaljevala 10 let v enem večjih vrtcev v Ljubljani. Željo po »svetu« sem nekako gasila z enomesečnimi pobegi med dopusti, tokrat pa sem se odločila, da jo enkrat dokončno pogasim.
Ko sem se prvič, pred dvema letoma odpravila iz domačih Brkinov v Burkino Faso, si še zdaleč nisem mislila, da se bom tudi tukaj kdaj počutila kot doma. Z Burkino Faso sem se redno srečevala ob mojih prostovoljnih uricah v pravični trgovini 3Muhe, kjer sem vedno znova občudovala čudovite izdelke iz brona, pa nakit, prelepe bombažne tkanine. In tako močno, kot so stkane tkanine naših tkalk, je z Burkino po novem stkano tudi moje življenje.
Prepustila se bom potem, ki mi bodo ponujene, jih raziskovala in prepletala – tako kot to počno tukajšnje tkalke – z veliko mero potrpežljivosti in vztrajnosti, in tiste neizmerne sproščenosti – z nenehnim nasmehom na ustih. Rdeče ceste in poti bodo nedvomno ponujale obilo zanimivosti in prelepih dogodivščin. Nad ognjišči kuhinj se bodo skuhale marsikatere zgodbe in prav z veseljem jih bom delila z vami.
Dovolite, da se za konec še na kratko predstavim. Sem Polona, vendar me večina pozna kot Vida, med mojimi sopevkami iz ŽPZ Kombinat sem pa kar naenkrat postala Bida. Vse otroške in mladostniške norčije sem skupaj s prijatelji – večinoma iz taborniških vrst skuhala v Ilirski Bistrici, nato pa me je služba, tako kot večino mojih someščanov »odnesla« v Ljubljano. Tam sem vsak dan veselo odkolesarila v službo, kjer v družbi predšolskih otrok skozi zanimive in sila pestre dejavnosti iskala odgovore na včasih precej zapletena vprašanja. Ob četrtkih sem pa popoldneve preživljala v pravični trgovini 3Muhe, kjer je dejansko doma lonec, ki je zakuhal moje bivanje tukaj, v Bobo-Dioulassu, v Burkini Faso, deželi pokončnih ljudi, v tej lepi, čarobni Afriki.
Anbidoni!*
*Anbidoni (fonet.) – v dioula jeziku pomeni kmalu nasvidenje.
iz kolumne Polone Vide Čeligoj, prostovoljke 3MUH, ki trenutno prostovoljno pomaga v organizaciji Kafuli v Burkina Fasu. Več na njenem blogu>>
Ostali članki:
Kafuli- lokalna nevladna organizacija>>
Povratna embalaža pravične kave>>
Povezani članki
