Kategorije novic

Neko vroče poletje nas je oče peljal na sprehod. Hodili smo po drevoredu mogočnih kostanjev, ki so kot ogromen senčnik hladili pločnik. Moj bratec se je zamaknjeno zazrl v košato drevo in vprašal:  »Kako je nastalo to drevo?«

»Zraslo je iz semena,« je odgovoril oče.

»A tisto drugo tudi?« »Tudi.« »Kaj pa grmovje in rože?« »Vse rastline so zrasle iz semen.« »Kako pa ve, kaj mora zrasti, kostanj ali smreka ali jablana?«

»Za vsako rastlino je drugačno seme in v njem vse piše.« Potem sva z bratom zbirala semena divjega kostanja in jih zakopala na dvorišču.

Že odkar je človek nehal biti nabiralec in je začel gojiti svojo hrano, se uči izbirati in gojiti rastline. V neposrednem stiku z naravo so semena kot most med vegetacijskimi dobami, kot obljuba letine in obilja tudi za naslednja leta. Semena ohranjajo življenje tudi v času, ko življenje in rast nista mogoča, premostijo mraz, sušo in temo. V sebi nosijo zapis o novi rastlini, ki bo iz njega nastala. Kako visoka bo, kakšne veje in koliko jih bo imela. Koliko bo na njih listov, kakšne oblike bodo, kdaj se bodo razvili in kdaj odpadli. Govori tudi o njenem življenju. Določa, kako bo reševala težave, odganjala zajedavce, plenilce, kako bo preživela sušo, mraz ali povodenj, kakšne plodove bo rodila in kdaj. Seme je majčken mikročip, v katerem je več informacij, kot jih lahko shranijo najnaprednejši izdelki »Silicijeve doline«.

Ni čudno, da je narava človeku za hrano dala semena in plodove. V njih je shranjena neizmerna energija za življenje in učenje. Ne pozabimo, da ne prehranjujemo zgolj svojih mišic in kosti, temveč tudi možgane in svoja subtilna telesa.

V naši prehrani so najbolj prisotna semena žit. Zahodnjaki uporabljamo več vrst pšenice, ovsa, koruze in ječmena, na vzhodu pa uporabljajo več vrst riža in stročnic. Z mletjem semen v moko se v nekaj tednih izgubi velik del vitalnosti tega živila in ostane le škrob ter nekaj mineralov. Malo več energije se ohrani pri ajdovi in proseni kaši ter pri stročnicah, ki jih večinoma uživamo v obliki zrn. Dan pa bi morali začeti z energijo sonca, ki v nas prebudi radost in ustvarjalnost. Najboljši zajtrk so zato jedrca in/ali sadje.

Semena ali jedrca, ki jih kupujemo, so ponavadi v spečem stanju in čakajo na ugodne razmere za kaljenje. Njihova dolžnost je, da od konca ene do začetka naslednje vegetacijske dobe varujejo kalček in ves genski material za novo rastlino. Prav tako ji morajo zagotoviti prvo hrano in zaščito, ki jo bo rastlinica potrebovala, preden razvije korenino.

Semena imajo v sebi tudi zaščitne snovi, ki jih varujejo pred gnitjem, plesnimi, prezgodnjim kaljenjem in nekaterimi škodljivci. Bolj ko je seme bogato z beljakovinami, močnejšo obrambo ima.

Ko seme namočimo v vodo na sobni temperaturi, spodbudimo pogoje za kaljenje. Po nekaj urah bo seme oživelo. Istočasno se v vodi razgradijo zaščitne snovi, ki so za nas pogosto toksične in napenjajo. Takrat vodo odlijemo. Seme je tako dobilo impulz, da so pogoji ugodni, in rast se začne. V tem trenutku vsebuje največ vitaminov in encimov, škrob pa se je razgradil v preprostejše sladkorje (monosaharide). Kaleča semena so najbolj bogata vitalna hrana, ki ne redi. Močno izboljša umske sposobnosti, nahrani živčevje, saj vsebuje veliko vitaminov skupine B. Kalcij, železo in drugi minerali so v organski – kelatni obliki, ki jo telo z lahkoto sprejme in minerale vgradi tja, kjer jih potrebuje. (Kelatna oblika železa je takšna, da je na sredini molekula železa, okoli nje pa dve aminokislini. Podobno je s kalcijem.)

Preprost zajtrk si pripravimo, če zvečer namočimo eno pest mandljev, zjutraj pa jih le operemo in pojemo. Še olupiti jih ni treba. Zraven lahko pojemo kakšno suho ali sveže sadje. Tak zajtrk seveda zahteva dobro žvečenje, s tem pa spet ohranimo zdrave zobe in čeljust. Ne bomo potrebovali žvečilk, saj narava tako odžene neprijeten zadah.

Tudi kadar kuhamo semena, je pomembno, da jih namakamo. Žita tako lepše nabreknejo in se pri kuhanju zmehčajo. Vodo od namakanja odlijemo proč in jih kuhamo v sveži vodi. Pšenico, piro, oves ali ječmen pustimo vreti le nekaj minut v pokriti posodi, nato ogenj ugasnemo in pustimo. Med kuhanjem lahko dodamo kakšno osvežilno začimbo, kot je janež, za boljšo prebavo škrobov pa malo kurkume in ingverja. To lahko naredimo zjutraj, preden gremo v službo. Popoldne nas bo že čakala na pol pripravljena jed. Kuhano žito lahko v hladilniku počaka nekaj dni. Vsak dan vzamemo proč le toliko, kot potrebujemo.

Pri stročnicah moramo biti še posebej pozorni. Te namreč vsebujejo veliko beljakovin (28–46 %), zato so še bolj opremljene z naravnimi fungicidi in insekticidi. Te snovi so za nas nekoliko strupene ali pa povzročajo motnje delovanja ščitnice. K sreči pa se med 12- do 24-urnim namakanjem razgradijo. Še bolj temeljito jih uniči visoka temperatura – kuhanje vsaj 15 minut. Nekatere sorte fižola in rumeno sojo pa je treba kuhati dlje – tudi eno uro ali več. Surovih kalčkov stročnic ni priporočljivo uživati. Vedno jih vsaj poparite: prelijte jih z vrelo vodo za 20 sekund, nato operite še z mrzlo vodo.

Strah, da se bodo hranilne snovi izgubile med namakanjem, je odveč. Prav v tem času se namreč vsebnost vitaminov in encimov poveča tudi do sedemkrat. Čas kuhanja je krajši, zato bodo izgube manjše, kot če bi kuhali brez namakanja. To velja tudi za lečo, ki je vedno kuhana v 10 minutah. Z namakanjem ji bistveno izboljšamo prebavljivost in odstranimo napenjanje.

Pri kuhanju ne pozabimo na začimbe. Stročnicam vedno dodamo nekaj, da preprečimo razvoj bakterij, ki razkrajajo beljakovine. Lovorjev list, rožmarin, kumino, zrno popra lahko damo zraven že na začetku, proti koncu kuhanja pa šetraj, origano, timijan ali baziliko.

Solimo vedno šele takrat, ko že končujemo pripravo jedi. Sol spremeni razmerje elektrolitov v vodi. Če hočemo, da se seme odpre in zmehča, v vodo ne smemo dodati soli, če pa hočemo, da se ne razkuha – tako kot krompir v kosih ali testenine, pa vodo solimo.

Vsako seme ima nekatere posebnosti, zato z vsakim ravnamo nekoliko drugače. Nekatera so bolj okusna in prebavljiva, če jih nekoliko prepražimo, tako kot lešniki, orehi ali sezam. Spet drugih ne smemo segrevati, saj bi jih poškodovali – lan, konoplja, sončnice. Lan in konoplja vsebujeta veliko omega 3 maščob, ki jih želimo zaužiti v najbolj izvirni obliki.

Pri semenih je najbolj pomembno, kako vitalna so, koliko so sposobna kaliti. Tako seme je vedno živo in v sebi nosi zapis milijonov let, ki poteka neprekinjeno od začetka do danes. Življenje je večno in vedno najde pot, mi pa ga poskušamo razumeti in dojeti, da je okoli nas vedno obilno poskrbljeno za tiste, ki hočejo videti.

Če ste začetnik, priporočamo kaljenje sončnic (potrebujejo le dva dni in jih uživamo, takoj ko pokažejo kalček), kvinoje (tudi to seme je nakaljeno že v dveh dneh), ajde (2–3 dni) ali redkvic (za žetev so pripravljene v 3–4 dneh). Kalčki redkvice imajo 29-krat več vitamina C in štirikrat več vitamina A kot mleko, vseh vitaminov skupaj pa kar 39-krat več kot zrele redkvice.

Ko boste dobili malo več izkušenj in poguma, se lahko lotite tudi pridelave kalčkov, ki zahtevajo 5–6 dni nege. Za vse kalčke so zelo priročni kalilniki, ki zagotavljajo optimalno vlažnost in odcejanje semen.

Uporaba kalilnika je primerna za redkvice, lečo, sladki komarček, rdeče zelje, sončnice, zeleni fižol mung. Edino semena, ki izločajo sluz zahtevajo drugačen tretma (kreša, gorčica, lan…)

Pripravila: Marija Kočevar Fetah, Trgovina Jablana, BTC Tržnica, Ljubljana