Kategorije novic
Neodgovorno posvajanje živali
18. januar 2016 - Ekoklub novice / Narava in živali
Ne vem, zakaj me vsakič znova preseneti in “vrže iz gat”, ko izvem za neodgovorno in ihtavo posvojitev živali – iz zavetišča, preko oglasov, ali pa nakup. Potem sta spletna portala Bolha in Podarim.si polna žalostnih podob živali, ki iščejo nove domove, ker njihovi skrbniki nimajo več časa, ker imajo novo službo, ker nimajo službe, ker so dobili dojenčka, ker so dobili drugega psa, ker si želijo drugega psa in jim ta več ne ustreza, ker bi psa zamenjali za eno zimsko gumo ali prenosni računalnik, in podobne izgovore in opravičevanja pred samim sabo. Živali z rokom uporabnosti. Ko se jih naveličaš, ko odrastejo, postanejo preprosto odveč. Ker preveč pojedo. Ker zahtevajo, da se z njimi ukvarjaš. Ker dihajo isti zrak in ga očitno odžirajo.
Včasih se usoda teh živali obrne na bolje, včasih na slabše (če je slabše sploh možno) in si jih ljudje podajajo iz doma v dom, z verige na verigo, na koncu pa jih enostavno zavržejo – v zavetišče ali pa pokličejo lokalnega lovca. Seveda ni vedno tako črno, saj še vedno obstajajo ljudje, ki vedo, kaj pomeni odgovornost, ki si ne lažejo, se ne zgovarjajo in predvsem se zavedajo, da so živali čuteča bitja in ne konzerva z rokom uporabnosti.
Posvajanje živali iz zavetišča, ker se ti smili, nikakor ni odgovoren vzgib. Žival si moraš najprej res želeti, temeljito pretehtati svoje zmožnosti, tako finančne kot osebne. Predvsem pa je treba žival spoštovati in se zavedati, da bo s tabo za vedno – do tvojega ali njenega konca. Treba se je zavedati, da se v življenjskih potrebah niti ne razlikujeta mnogo – oba si želita biti upoštevana, ljubljena, sita (nobeden od vaju ne mara jesti ostankov in slabe hrane mar ne?), na toplem, in predvsem vedeti, da obstaja nekdo, na katerega se lahko vedno zaneseš. Tudi živali to še kako občutijo in vedo. Psi gredo radi z nami na počitnice, malo manj si želijo ždeti v hotelih in nas čakati, nikakor pa si ne želijo zato, ker gremo mi na počitnice, pristati v zavetišču, na cesti ali celo končati pod strelom. Veselijo se snega, radi hodijo ven tudi, ko je dež – no ja, so tudi psi, ki dežja ne marajo, tako kot nekateri ljudje, vsak ima svoj karakter in tisto, kar ima malo bolj in malo manj rad. Ne marajo čakati cele dneve zaprte v prostorih in oditi na sprehod enkrat na dan ali pa še to ne. Nikakor. Tudi nam bi bilo skrajno mučno in nemogoče, če bi nam wc odprli enkrat na dan ali pa še to ne. Zatorej, ko razmišljamo o živalih, je najbolje izhajati iz sebe, iz svojih potreb. Imeti žival ni majhna odgovornost.
Kot se ne da čez noč izbrisati iz življenja svojih človeških otrok, se tudi živali ne bi smelo. So del družine, nas imajo rade in predvsem nam brezpogojno zaupajo. Niso alarmna naprava, ker v 21. stoletju poznamo mnogo naprednejše alarme kot pes na verigi in nenazadnje nikakor in pod nobenim pogojem psi ne spadajo na verigo. Bi si vi želeli življenje preživeti z verigo okoli vratu? Zakaj potem menite, da je to za živali sprejemljivo? Zato, ker je “samo pes”? Poznate tisto: danes je nekdo “samo pes”, morda kmalu jutri postane tudi sosed “samo sosed”? Nevarno je takšno razmišljanje, ki postavlja nekoga za priviligiranca, drugega pa za depriviligiranca na podlagi naši predsodkov, neznanja in strahu.
No, pa da ne dolgovezim. Kar sem hotela poudariti, je pobožna želja, da bi ljudje postali bolj odgovorni, se manj odločali impulzivno ali iz napačnih nagibov, manj ravnali po liniji najmanjšega odpora. Želim, da bi ljudje bolj poglobljeno razmišljali in bili predvsem iskreni v svojih potrebah, željah, zahtevah – do samih sebe in seveda do čutečih bitij, ki nas obkrožajo, in ki se v svojem občutenju sveta in življenja skoraj v ničemer ne razlikujejo od nas. Vsak si želi biti ljubljen, nihče ni rad zapuščen in osamljen – še najmanj pa trpinčen, zlorabljen ali celo ubit.
Zapisano na Forumu Društva za zaščito in pomoč živalim v stiski Lajka>>
Povezani članki
