Kategorije novic

Ali ste vedeli, da so debelost, zgaga, želodčna razjeda, zaprtje, motena prebava, vnetje trebušne slinavke, diabetes, žolčni kamni, astma, alergije, glavoboli, migrene, angina pektoris, povišan krvni pritisk, nosečniška slabost, artritis, bolečine v hrbtu, revmatoidni artritis, povišan holesterol, AIDS, depresija, nemir, razdražljivost itd. lahko le različni obrazi dehidracije?

Na žalost živimo v svetu, kjer je odnos do sočloveka na vseh področjih močno popačen – in tako je tudi na področju odnosa do zdravja in zdravljenja. Da je stanje takšno, pa niso krivi drugi, temveč mi sami, saj takšen NEodnos do sebe in sočloveka sprejemamo in dopuščamo.

Ker torej dovolimo, da pomanjkanje odnosa do sočloveka „živi“, si nas, na žalost, lahko privošči tudi od človeka odtujena zdravstvena industrija. Zlasti tej industriji to lepo uspeva tudi zato, ker ne zdravniki ne farmacevti v času svojega študija ne slišijo prav ničesar ali zelo malo o pomenu vode za zdravje. Sodobna medicina s farmacijo na čelu dehidracijo le redko povezuje z vzrokom različnih zdravstvenih težav. Da je vzdrževanje dehidracije ljudi zlata jama in sredstvo manipulacije, pa dobro ve peščica tistih, ki bi nas radi upravljali, če jim bomo to dovolili.

Zakaj bi nam torej zdravnik razlagal, kako pomembna je voda, da bomo ostali zdravi, če o tem ne ve nič ali še huje, če v tem vidi določen interes? Dehidracija namreč, dolgoročno gledano, pripelje do zdravstvenih težav, ki jih zdravnik po navodilih farmacije „zdravi“ s farmacevtskimi pripravki. Pravi vzrok naših težav, ki je dehidracija, pa bo ves ta čas ostal neodkrit in temu ustrezno bo vse večje pešanje našega zdravstvenega stanja. V nadaljevanju navajamo le nekaj primerov, kam nas pripelje namerno prezrtje potrebe po vodi oziroma ko potrebo po vodi zamenjamo z zdravili. Ali lahko uganete, katera blagajna se ob tem polni?

Da želodec normalno deluje, potrebuje veliko bikarbonatne raztopine, s katero bo obložil svoje stene in jih tako obvaroval pred kislino. Če vode ni, prihaja do občutka povišane kisline, razjed, zbadanja v želodcu in podobno. Namesto da bi težave z želodcem poskušali najprej umiriti s povečanim pitjem vode, bomo z dolgoročnim jemanjem zdravil, kot so antacidi, zaviralci izločanja želodčne kisline, antibiotiki itd. tvegali vse slabše stanje želodca, trebušno slinavko bodo obremenjevale nepredelane beljakovine, v črevesju se bodo začeli patogeni procesi, posledično pa bomo imeli vse slabšo črevesno floro in imunski sistem.

Ko telesu primanjkuje vode, začne krčiti dihalne poti in v pljučih se začne nabirati sluz. To je varovalni mehanizem, s katerim telo poskuša preprečiti preveliko izhlapevanje vode z dihanjem. Seveda poskušamo tudi to posledico odstraniti z dolgoročnim jemanjem zdravil, kot so: bronhodilatatorji, antibiotiki, kortikosteroidi itd. in s tem tvegamo poslabšanje stanja pljuč, poškodbo sluznice dihal, dodatno obremenitev jeter, padec imunskega sistema itd.

Ko je telo dehidrirano, tudi kri izgubi do 8 % vode. Zato postane gosta, abrazivna in lahko povzroča poškodbe na ožilju. Telo poskuša poškodbe ožilja in nadaljnjo izgubo vode preprečiti tako, da ožilje od znotraj zaščiti z debelejšo plastjo holesterola. Po mnenju dr. Batmanghelidja je to poglavitni razlog povišanega holesterola v današnjem času. Namesto da bi odpravljali vzrok in potrebo telesa po holesterolu zmanjšali z zadostnim pitjem vode, bomo z dolgoročnim jemanjem zdravil za nižanje holesterola tvegali nastanek impotence, depresije, poškodb jeter, mišic, poškodb ožilja, padec imunskega sistema itd.

Še ena sodobna težava, ki pesti zahodnjake, je kronično zaprtje. Tudi to pogosto nastaja, ker je telo dehidrirano in zato prisiljeno, da vodo, ki bi morala ostati v debelem črevesu, preusmeri k bolj nujnim nalogam. Namesto da bi težave z zaprtjem poskušali najprej umiriti s pitjem vode, bomo z dolgoročnim zaprtjem in jemanjem zdravil za zaprtje, na primer, tvegali poškodbo črevesne sluznice, rušenje črevesne flore, nastanek kroničnih težav s črevesjem, padec imunskega sistema itd.

Lahko bi še naštevali zmote sodobne medicine, vendar si raje oglejmo, kakšna je druga, zavestna pot obravnave navedenih težav.

Pravi preventivni pristop k zdravstvenemu varstvu naj bi bil, po besedah iranskega zdravnika dr. F. Batmanghelidja, takšen: najprej moramo izključiti preprostejši vzrok bolezni in šele nato razmišljati o zapletenejšem vzroku. Dr. F. Batmanghelidj se je v življenju med drugim posvetil tudi razbijanju napačne paradigme v medicini – zdravljenju dehidracije z zdravili. V številnih knjigah je opisal, kako lahko dehidracija povzroči vrsto obolenj, ki jih zmotno zdravimo z zdravili, ki z dehidracijo načeto zdravje še poslabšajo. Na njegovi spletni strani http://www.watercure.com lahko najdemo številne študije na temo zdravljenja različnih zdravstvenih težav z vodo. Na primer več kot tisoč bolnikov s peptično razjedo, pri katerih zdravniki ne pričakujejo zapletov, se je pozitivno odzvalo na njegovo zdravljenje z vodo. Bolečina je popustila večinoma že od 3 do 8 min po zaužitju kozarca vode (2,5 dcl), in sicer brez uporabe zdravil! Dr. Batmanghelidj je torej priporočal, naj ob pojavu zgoraj navedenih težav raje najprej pomislimo na to, koliko smo hidrirani, po potrebi uredimo hidracijo in šele nato, če ni izboljšanja stanja, iščemo druge vzroke zdravstvenih težav in zdravimo po potrebi tudi z zdravili in nikakor ne obratno. Da bi to lahko storili, moramo o hidraciji/dehidraciji telesa tudi nekaj vedeti …

Človek skozi dnevne dejavnosti v povprečju na dan izgubi pribl. 3–4 litre vode (10–15 kozarcev). Vodo izgubljamo s potenjem, z dihanjem, z uriniranjem, s prebavljanjem in z iztrebljanjem.

Na primer, 1–2 litra vode izgubimo samo z dihanjem. Izhlapevanje znoja s kože prispeva k 90 % naše zmožnosti za ohlajanje telesa. Telesna dejavnost, potenje, driska, povišana temperatura itd. lahko zelo povečajo izgubo vode iz telesa. Najlaže pa vodo iz telesa izgubimo s športno dejavnostjo in potenjem.

Čeprav smo vsi občutljivi na dehidracijo, pa ta najbolj ogroža dojenčke, starejše ljudi in športnike. Razlog za to je bodisi v tem, da ne zmorejo ustrezno izraziti potrebe po žeji ali je niti ne zaznajo ali pa telesa ne morejo pravočasno hidrirati.

Ko zaznamo žejo, so naše celice že dehidrirane. Suha usta so zadnji opozorilni znak dehidracije. Žeja se namreč pojavi šele takrat, ko so telesne tekočine daleč pod ravnjo, ki je potrebna za optimalno delovanje telesa. Če ste v življenju žejo pogosto namenoma prezrli, potem telo odneha in opozorilnih znakov ne kaže več. Zato pogosto slišimo prav najbolj dehidrirane ljudi trditi, da sploh niso žejni.

Da bi redno nadzorovali raven hidracije/dehidracije, spremljajmo svoj urin. Hidrirano telo proizvaja bister urin svetle barve. Rahlo dehidrirano telo proizvaja rumen urin. Močno dehidrirano telo ustvarja oranžen ali temno obarvan urin.

Posledice rahle dehidracije so: upad koncentracije, utrujenost, suha koža, zmanjšana količina urina, suha sluznica v ustih in nosu, spremembe krvnega pritiska, motena sposobnost presoje itd.

Posledice kronične dehidracije pa so: stres, glavobol, bolečine v hrbtu, alergije, astma, povišan krvni pritisk, zvišan holesterol in mnoge oblike degenerativnih obolenj.

Zanimivo je, da so v medicinskih učbenikih besedo voda zamenjali z besedo tekočina. To je seveda priročna tiskarska zamenjava, ki zabriše celostno sliko in pomaga ustvarjati uporabnike zdravstvene industrije. Če se zdravstveno osebje nauči, da človek potrebuje tekočino, ne pa tudi kakšno, potem nas bodo izobraževali, da je vsakršna tekočina dobra, le da jo pijemo. Pa na žalost ni tako.

Kdor prisluhne lastnim potrebam, zazna dobrodejne učinke vode in dojame, da smo ustvarjeni, da pijemo predvsem čisto, naravno vodo in uživamo elektrolite, ki jih najlaže najdemo v soli. Edina pijača, ki že vsebuje enako elektrolitsko razmerje elementov, kot jih imamo v krvi (in zato prispeva k hidraciji), je kokosova voda (v nekaterih državah jo uporabljajo celo namesto infuzije). Seveda pod pogojem, da gre za čisto kokosovo vodo iz zelenih kokosovih orehov. Ta je po okusu rahlo sladko slana. (Na trgu je veliko „izboljšanih“ napitkov, za katere je značilno, da uporabljajo bolj zrele kokosove orehe, ki so tudi bolj sladki, vendar ta pijača ni v toliki meri izotonična in se bolj približuje sadnim sokovom.) Druga pijača, ki lahko pomaga telo hidrirati, je čisti sok aloe vere (v katerem ni aloina). Ta ima obenem tudi druge učinke, zato ga praviloma uživamo kot prehransko dopolnilo.

Večina zeliščnih čajev deluje bolj ali manj diuretično in kljub temu, da v telesu storijo veliko dobrega, „ožamejo“ več vode, kot je prispevajo. Seveda ni narobe, če jih pijemo zmerno ali občasno, le ne pozabimo na ustrezen vnos čiste vode, sicer tvegamo dehidracijo.

Gazirane pijače, polne sladkorja, ob tem da dehidrirajo telo, obremenjujejo presnovo tudi z veliko kemikalijami, umetnimi aromami, barvili, umetnimi sladili, …

Kava, kofeinske pijače in črni čaj so najbolj diuretični napitki. Ob njih je obvezno treba zaužiti še kozarec vode, da vsaj nadomestimo odjem, ki ga bodo naredili. Podobno velja tudi za alkoholne pijače. Te telesa ne hidrirajo, temveč ga zakisajo in dehidrirajo. Če vam torej kljub vsemu prija popiti, na primer, dobro in kakovostno pivo, si ga seveda privoščite, vendar pri tem pazite tudi na ustrezen vnos vode.

Mnogi ljudje, zlasti na deželi, radi pitje vode zamenjajo s pitjem mleka. Pitje mleka telesa ne hidrira, lahko pa povzroči zakisanost in zasluzenost, zlasti če ga pijemo za žejo, tj. v velikih količinah. Od vseh mlečnih napitkov je za namen hidracije najbolj primerna sirotka, pa še ob njej bo treba dodati tudi nekaj vode.

Na dan naj bi, v odvisnosti od telesne teže, popili od dva do tri litre vode. Če smo fizično dejavni, se ukvarjamo s športom, dojimo, smo pod stresom, imamo povišano telesno temperaturo, drisko, če delamo v prostorih, ki so klimatizirani, ali živimo v vročem podnebju, je potreba po vodi še večja.

Najbolje je velik kozarec mlačne vode popiti takoj zjutraj, ko vstanemo. Takrat je telo najbolj dehidrirano in polno toksinov. S pitjem na tešče pa telesu pomagamo pri hidraciji in čiščenju.

Vodo naj bi vedno popili vsaj pol ure pred vsakim obrokom. S tem pomagamo prebavilom pri prebavi hrane. Pitje pred jedjo je namreč nujno za pripravo vseh potrebnih sokov (želodčne kisline, soka trebušne slinavke itd.), ki sodelujejo v procesu prebave hrane. S tem se preprečita črpanje vode iz telesnih rezerv za potrebe prebave in ustvarjanje dehidracije.

Ali bomo še dodatno pili ob hrani, je odvisno predvsem od tega, kaj bomo jedli. Suha hrana potrebuje nekaj tekočine, da bi jo lahko želodec premešal. Če uživamo juhe ali enolončnice, potem pijača ni potrebna.

Večkrat na dan si privoščimo odmor za pitje vode. Da se takšnih odmorov spomnimo, imejmo vedno ob sebi stekleničko z vodo. Potrebno količino vode naj bi popili do 18. ure. Pitje vode pred spanjem bo motilo normalni spanec in regenerativne procese, ki takrat potekajo v telesu.

Ob športu pijmo na vsakih 20 minut. Na eno uro športa naj bi popili en liter vode in ustrezno količino soli. Na primer, kadar se športno udejstvujemo v vročih poletnih dneh, lahko v eni uri izgubimo tudi do dva litra vode.

Pijmo vodo tudi ob stresnih dogodkih, da bo telo lažje „prebavilo“ stres.

Za ustrezno hidriranje telesa je potrebno zaužiti tudi ustrezno količino naravne, nejodirane, nerafinirane soli. Najboljša je keltska ali himalajska kristalna sol. Sol telesu omogoči, da lahko vodo optimalno uporabi. Na dva litra popite vode naj bi zaužili polovico čajne žličke soli. Lahko s hrano ali z vodo, razporejeno čez cel dan.

To vprašanje je zelo zanimivo zlasti za ekstremne športnike. Med ekstremnim športom namreč ledvici ne moreta izločati viška popite vode. Višek vode se zato premakne v celice, vključno z možganskimi celicami. Posledice so zato lahko tudi usodne.

Za takšne športnike je torej nujno, da ocenijo, koliko vode bodo med športom (npr. maratonskim tekom) izgubili in je toliko tudi nadomestijo. To je najlažje ugotoviti, če se pred in po teku večkrat stehtajo in izračunajo izgubo vode med dejavnostjo in pridobijo približno oceno, koliko vode s soljo naj bi nadomestili. Če športniki popijejo preveč vode, se lahko v krvi zniža tudi raven natrija. Padec natrija pa lahko vodi v obolenja in celo smrt. Zato je torej pomembno med ekstremnim športom uravnotežiti tako raven vode kot raven soli.

Avtorica: Adriana Dolinar, Skupaj za zdravje človeka in narave

Berite njihove novice>>