Tudi letos ni nič bolje

Za nami je 4. oktober, dan živali. Če preletim dogodke zadnjega leta, z grenkobo v srcu ugotovim, da kakšnih bistvenih sprememb na bolje za živali ni.
V začetku leta nam je tudi v Sloveniji uspelo prepovedati cirkuse z nastopi divjih živali, kljub divjemu otepanju UVHVVR. A ker gre trend v svetu v smer prepovedi, so nekako na koncu tudi sami predlagali spremembo. Sami smo si sicer prizadevali za prepoved nastopa vseh živali, tudi psov, mačk in konjev, a se zaradi nasprotovanja UVHVVR in enega od društev za zaščito živali (kako ironično, mar ne?!) žal ni izšlo.Uspelo nam je zakonsko prepovedati tudi rejo živali zaradi njihovega kožuha, kljub krčevitemu uporu krznarjev in krznark, ki so v svoji peticiji zakaj krzno da, navajali take podatke, da se vprašaš o zdravi pameti. Ampak o zdravi pameti se v Sloveniji lahko sprašuješ prav vsak dan, vsako uro, ker je primanjkuje. Kronično. In ko jo primanjkuje “avtoriteti”, “očetu naroda”, pri “predstavnikih naroda”, je vsesplošni primankljaj seveda neizogiben. Ampak pustimo to, za nami je Dan živali, naj bo tale zapis posvečen zgolj njim.

Živalim tudi letos ni nič bolje. Nič. V letošnjem letu je človeštvo zaklalo in pojedlo približno 57 milijard kopenskih in 1 bilijon vodnih živali. Si sploh predstavljamo, koliko živali je v resnici to? Koliko življenj, koliko čutečih bitij, ki si želijo živeti svoje življenje tako, kot si želimo živeti svoje lastno mi sami?

V smeri izboljšanja pogojev za rejne živali (abotna mi je že sama beseda “rejne” kot tudi skovanka “hišni ljubljenček”, ki živali degradira v stvar) se sicer vsako leto nekaj naredi, a vse to je samo predstava za ljudi, za njihovo vest. “To je podobno, kot če bi v Guantanamu tapecirali mize za mučenje zapornikov,” je zapisal v svoji knjigi “Etika v kuhinji” Gary L. Francione. Bi mi sprejeli “humano” sužnjelastništvo, “humano” pretepanje, “humano” posilstvo? No, jaz zagotovo ne. In zato tega ne privoščim nikomur, ne človeškim ne nečloveškim živalim. Ker ni vprašanje, kako čutijo, dejstvo je, da čutijo. Če bi na vašem kavču ležal pujs namesto psa, bi vam to postalo jasno. S pujsom po imenu Ares bi stkali podobne vezi, kot jih stkemo s psom. Ugotovili bi, da so pujsi pravzaprav čiste živali in da tista “umazan si kot svinja” pravzaprav ne drži, da so celo bolj inteligentni od psa in da imajo svoj karakter. Tako kot psi in mačke, ki so nam ljubi in zaradi fotografij, na katerih Kitajci jedo prav te, prebledimo in zbolimo od groze ter pozivamo k sveti vojni. V čem je problem, da ne naredimo povezave? Kaj nam preprečuje, da ne dojamemo, da med psom in pujsom ni razlike? Da ne dojamemo, da imajo nečloveške živali ravno tako oči, jezik, možgane, srce, pljuča, ledvice, jetra itd., katerih funkcija je ista kot je funkcija naših oči, jezika, možganov, srca, pljuča, ledvic, jeter itd.? Da pravzaprav med človeškimi in nečloveškimi živalmi ni razlike.

Na ta poseben dan, bi z vami rada delila nekaj misli iz knjige “Etika v kuhinji; Ali je prav jesti živali”, avtorjev Gary L.Francione in Anne Charlton. Neskončno me veseli, da se knjige s tako tematiko prevajajo vse pogosteje tudi v slovenski jezik. Kajti Dan živali ni samo dan tistih živali, s katerimi imamo vsak dan stik, za katere se vsaj večina pobriga in jim ni vseeno, če so mučene. Dan živali je tudi dan vseh tistih “nevidnih”, “zanikanih” živali, ki nam predstavljajo komoditeto, ki so mučene in ubite daleč stran od naših oči in naše vesti. Tistih, katerim odrekamo pravico do življenja, ker smo pač tako (o)določili.

“Načeloma se vsi strinjamo, da je napačno povzročati živalim nepotrebno trpljenje in smrt. Kako torej lahko upravičimo dejstvo, da vsako leto ubijemo milijarde živali za hrano?

Najboljši izgovor, ki si ga lahko domislimo za nepredstavljivo količino trpljenja in smrti živali, je, da so okusne. Uživamo v okusu hrane živalskega izvora. Toda, ali se to razlikuje od zagovora ljubitelja pasjih bojev, ki pravi, da pasje boje upravičuje njegov užitek ob gledanju?
Med navedenima stališčema ni nobene razlike, vsaj ne v moralnem smislu. Če živalim pripisujemo moralo vrednost – če zavračamo idejo, da je žival zgolj stvar – moramo v skladu z lastnim prepričanjem nehati uživati hrano živalskega izvora. Veganska prehrana ni v nobenem pogledu “skrajna”, pač pa je skrajen razkorak med tem, kar pravimo, da verjamemo, in našim ravnanjem, kar zadeva živali.” *

Prehranjevanje z živili živalskega izvora ni življenjskega pomena, je zgolj naša izbira. Je navada.

“Če ste se odločili uskladiti svojo moralo s svojimi usti in usvojiti vegansko prehrano, vam želiva dati nasvet. V družbi, v kateri se večina ljudi prehranjuje z živili živalskega izvora, in v kateri je cenjen konformizem, nekonformistično ravnanje pa pogosto zavrženo kot “skrajnost”, se bo neogibno dogajalo, da vas bodo imeli za “skrajneža”.

Naj vas to ne moti.

V resnici je skrajnost jesti razpadajoča trupla, zatem mleko, namenjeno mladičem druge živalske vrste, in pa neoplojena ptičja jajca.
Skrajnost je imeti nekatere živali za družinske člane in istočasno zabadati vilice v trupla drugih živali.
Skrajnost je misliti, da je moralno sprejemljivo povzročati trpljenje in smrt čutečim bitjem, zgolj zato, ker so “dobrega okusa”.
Skrajnost je reči, da se zavedate, da ni mogoče moralno upravičiti “nepotrebnega” trpljenja in ubijanja, potem pa dan za dnem nadaljevati s popolnoma nepotrebnim izkoriščanjem živali.
Skrajnost je ostro kritizirati ljudi, kot je Michael Vick (igralec ameriškega nogometa, ki je organiziral pasje boje na svojem posestvu in bil zaradi tega obsojen na zapor), ob tem pa še naprej jesti hrano živalskega izvora.
Skrajnost je pretvarjati se, da nam je za mir, medtem ko ohranjamo nasilje trpljenje, mučenje in ubijanje kot sestavni del vsakdanjega življenja.
Skrajno je reči, da nam je mar za živali, in da so živali članice moralne skupnosti, obenem pa podpiramo (tudi finančno), spodbujamo in promoviramo etikete, ki označujejo meso in mlečne izdelke “zadovoljnih” živali.
Skrajnost je nehati jesti meso, ob tem pa še naprej uživati mlečne izdelke, saj ni prav nobene smiselne razlike med meso in mlečnimi izdelki (ali drugimi živili živalskega izvora). V proizvodnji mlečnih izdelkov, jajc itd. je prav toliko trpljenja kot v proizvodnji mesa.
Skrajnost je jesti hrano, ki povzroča bolezni in uničevanje okolja.
Skrajnost je spodbujati otroke k ljubezni do živali, ob tem pa jih učiti, da lahko tiste, ki jih imajo radi, tudi prizadenejo. Otroke učimo, da je ljubezen združljiva z nasiljem. To je huda skrajnost in to je tudi zelo žalostno.
Skrajnost je domišljati si, da bomo kdajkoli našli moralno pravo smer v odnosu do živali, dokler bodo živali na naših mizah.
Skrajnost je govoriti, da imamo radi živali, ob tem pa še naprej jesti njihove trupe in izločke.” *

Sočutje ni nikoli skrajno.

Jadranka Juras

* “Etika v kuhinji; Ali je prav jesti živali”; Gary L.Francione, Anna Charlton